Vročina že počasi prihaja nazaj v naše kraje. Pomlad bo zamenjalo vroče poletje.
Dnevne temperature tudi čez trideset stopinj pošteno segrevajo beton, ki še dodatno oddaja toploto. Sobota popoldne. Zunaj sonček in veter prijetno pihlja. Kot nalašč za sprehod s kužkom.
Odpravimo se proti mestu. Cilj je kepica sladoleda v centru mesta. Po ozkih ulicah pridemo do morja in zavijemo na pasjo plažo. Pikija odpnemo iz povodca in veselo se zapodi proti morju. Veselo čofota po vodi in se hladi. Pa ne dalje kot do kolen.
Valovi počasi butajo on obalo, Piki pa se jih boji in laja na njih. Kar zdrzne se, ko ga ulovi kakšen val in ga poškropi po kožuščku. Ves premočen priteče do naju, kjer sediva v prijetni senci na klopci in ga opazujeva pri njegovem čofotanju. Leže zraven naju. Pustiva ga, da se malo odpočije, zapneva povodec na ovratnico in odhitimo, še po osvežitev za naju. Hladen sladoled bo pravi balzam za vroče telo. Vsak s svojim kornetom v roku se sprehajamo po obali, mimo mandrača, ki je na pol prazen, saj so barke zunaj na morju, do pomola kjer je danes zasidrana ogromna velika potniška barka, ki je pripeljala turiste na ogled našega mesta in dežele. Na ogromnem prostoru kar nekaj stojnic, ki prodajajo spominke. Iz ene stojnice pa se nekaj kadi. Dim počasi prinese prijetno aromo do mojih nosnic.
Prav lepo je zadišalo po hrani in oglasil je moj trebušček. Stopimo bližje, na stojnici velik napis pravi gyros. Vonj je prijeten in neznan. Bo potrebno poizkusit ta gyros. Tako na hitro se mi zdi, da je gyros podoben kebabu. Verjetno je kakšna različica kebaba ali pa je kebab gyros različica. Kdo bi vedel. Previdnost ni nikoli odveč, zato naročiva samo en gyros. Za pokušino bo čisto dovolj. Če nama bo všeč pa bova naslednjič naročila vsak svojega.…
