Pasja hrana je bila zame dolgo nekaj, o čemer nisem veliko razmišljala. Kupila sem tisto, kar je bilo na voljo, kar je pes rad pojedel in kar ni povzročalo očitnih težav. Zdelo se mi je dovolj. Dokler nisem začela opažati majhnih sprememb. Manj energije, občasne prebavne težave, dlaka, ki ni bila več tako sijoča. Takrat sem se prvič vprašala, ali pasja hrana res pomeni samo polno skledo.

Začela sem brati deklaracije. Ne obsesivno, ampak dovolj, da sem razumela, kaj pravzaprav dajem psu vsak dan. Presenetilo me je, koliko razlik je med izdelki, ki so si na videz zelo podobni. Različni viri beljakovin, razmerja, dodatki, polnila. Pasja hrana je naenkrat postala nekaj veliko bolj kompleksnega, kot sem si predstavljala.

Najbolj me je presenetilo to, kako hitro se spremembe poznajo, ko zamenjaš hrano. Ne čez noč, ampak postopoma. Več energije na sprehodih, boljša prebava, manj praskanja. Takrat sem dojela, da pasja hrana ni samo gorivo, ampak osnova počutja. Tako kot pri ljudeh. Kar daješ v telo, se prej ali slej pokaže.

Zanimivo mi je tudi, kako hitro pes pokaže, ali mu nekaj ustreza. Brez analiz, brez razlag. Samo z obnašanjem. Apetit, razpoloženje, odzivnost. Ko sem našla pasjo hrano, ki mu res ustreza, se je spremenil tudi moj odnos do hranjenja. Ni bilo več rutinsko opravilo, ampak skrb.

Danes pasje hrane ne izbiram impulzivno. Ne iščem nujno najdražje ali najbolj trendovske. Iščem tisto, ki ima smisel. Jasne sestavine, logično sestavo in občutek, da je bila narejena z mislijo na psa, ne samo na prodajo. Zavedam se, da ni ena rešitev prava za vse, tako kot ni pri ljudeh. Ko se znajdem pred novo izbiro ali želim preveriti sestavo, mi pogosto pomaga vodnik na pasja-prehrana.si.

Pasja hrana me je naučila tudi odgovornosti. Pes nima izbire. Zanasa se nate. Kar mu daš, bo pojedel. In prav zato se mi zdi pomembno, da se vsaj malo potrudiš razumeti, kaj je v skledi. Danes vem, da dobra pasja hrana ni razvajanje. Je osnovna skrb za bitje, ki ti vsak dan brezpogojno zaupa.