Človek se ne počuti srečnega, če ugotovi, da se je njegova osebnostna rast ustavila, kajti počuti se ujetega v sebi, ne čuti več notranjega miru, nekaj je narobe, še huje pa se počuti človek, ko ugotovi, da je njegova osebnostna rast nazadovala. To pa boli. To spoznanje te prizemlji, nimaš več časa, da razmišljaš in premlevaš o drugih ljudeh, ker spoznaš, da to ni vredno in da ti nič ne prinese. Dobesedno spoznaš, da nimaš veš časa čakati na druge, ampak moraš začeti živeti.

Mene je najbolj bolelo to, da sem spoznala, da se mi ruši tudi tisto, kar sem že ustvarila in temu se reče, da tvoja osebnostna rast nazaduje. Prvo kar sem naredila ,sem si očitala, kaj sem naredila iz svojega življenja, tako lepo sem se že imela, potem pa sem vse skupaj uničila. Krivila sem samo sebe in nikogar drugega, takrat sem vedela, da sem padla na tla, lahko rečem, da se je v tem trenutku osebnostna rast spet prebudila, dokler sem se ukvarjala z drugimi in krivila druge za svojo srečo, nisem bila na pravi poti, sedaj, ko sem očitala sama sebi, pa sem vedela, da je to tista najnižja točka, pri kateri ne morem več nižje in lahko grem samo višje.

To niso bili lepi dnevi, morala sem to predeli, morala sem sama sebi odpustiti, ni bilo lahko, ker sem vse to preživljala sama, nisem hotela pomoči, a vedela sem da sem na pravi poti, ker sem čutila ta notranji mir, ki ga prej nisem. Moje telo je bilo pripravljeno na nove plane, cilje, ki sem jih hotela doseči. Moja osebnostna rast je začela rasti iz dneva v dan, ko sem spoznala, da ne bo šlo tako hitro, da potrebujem čas in da je to ok, sem spet čutila olajšanje. Sebi sem namenila dovolj časa, da se pozdravim, osrečim, sprejmem in tako sem vesela, da se je moja osebnostna rast začela in da bom trmasto šla naprej in nikoli več nazaj.