Ko sem prvič slišala za visoke grede, sem si predstavljala, da gre za še eno modno muho vrtnarjenja. A ker sem imela vedno željo po domačem vrtičku, pa nobene prave zemlje za obdelovanje, sem si rekla – zakaj pa ne? Kupila sem komplet za sestavo, po navodilih zložila lesene stranice in začela polniti sloje: veje, kompost, travo, zemljo. Že sam proces postavljanja me je presenetil, bil je sproščujoč, skoraj terapevtski.

Ko sem vanjo zasadila prva semena, sem začutila čisto drugačno povezanost z naravo. Vsak dan sem pogledala, če je kaj vzklilo, če morda potrebujejo več vode, če jih je obiskala kakšna žuželka. In ko so začele poganjati solata, redkvice in peteršilj, sem imela občutek, kot da sem zmagala na loteriji. Okus prve sveže trganega lista solate… nepozaben.

Visoke grede so se izkazale za popolno rešitev. Enostavne so za vzdrževanje, prijazne za hrbet in zelo primerne tudi za majhne površine. Poleg praktičnosti pa so v moje življenje prinesle tudi nekaj, česar nisem pričakovala – vsakodnevni stik z rastjo, z nečim živim, kar mi vrača trud in pozornost.

Zdaj že razmišljam, da bi postavila še eno. Morda za jagode. Morda za zelišča. Visoke grede niso le način vrtnarjenja, so način, kako si ustvariš svoj miren kotiček, kjer se čas upočasni. In v svetu, ki je vedno bolj glasen in hiter, je to zame postalo neprecenljivo.

Visoke grede so mi dale občutek, da imam nekaj pod nadzorom. Ne na način nadzora, ki izčrpava, ampak kot nežen opomnik, da življenje teče v ciklih. Včasih poganja hitro, včasih počasi. Včasih uspe, drugič ne, pa vseeno gre naprej.

Tudi družina se je začela vključevati. Otroci radi opazujejo, kaj raste, partner pa se zdaj pošali, da imamo na dvorišču svojo zeleno oazo. In prav res jo imamo. Z dvema lesenima gredama, nekaj semeni in redno skrbjo smo ustvarili nekaj, kar nas povezuje in pomirja.…