Ko je moja mama dopolnila leta za upokojitev, sem mislila, da bo šlo vse gladko. Oddaš vlogo, počakaš nekaj mesecev in pride odločba. A hitro sem ugotovila, da je postopek pri ZPIZ-u precej bolj zahteven in da brez potrpežljivosti ne gre.

Najprej je bilo treba zbrati vsa dokazila o delovni dobi. Mama je delala v več podjetjih, od katerih nekatera sploh ne obstajajo več. Iskali smo stare pogodbe, plačilne liste in potrdila, da se bo ves njen delovni staž pravilno upošteval. Tukaj se je prvič pokazalo, kako pomembno je, da imaš dokumente na enem mestu. ZPIZ zahteva natančnost, saj samo tako lahko izračunajo pokojnino.

Spomnim se, kako sva sedeli ob kuhinjski mizi in prelagali kupe papirjev. Mama je bila živčna, jaz pa sem ji poskušala pomagati razvozlati obrazce. Ko nama ni bilo jasno, sem poklicala na ZPIZ. Moram priznati, da so bili uslužbenci prijazni in potrpežljivi – razložili so, katere listine manjkajo, in nama dali navodila, kako jih pridobiti.

Največ časa je vzelo čakanje. Postopek pri ZPIZ-u ne gre čez noč. Ko je končno prišla odločba, sem na mami prvič po dolgem času videla sproščen nasmeh. Ni šlo samo za denar, ampak za občutek, da je za vsa leta dela priznana in poplačana s pravico do pokojnine.

Ko danes pomislim nazaj, vidim, da izkušnja ni bila samo stresna, ampak tudi poučna. Naučila me je, da je birokracija nekaj, česar se ne smeš bati – samo pripraviti se moraš. Če si organiziran, si vzameš čas in ne obupaš ob prvem zapletu, potem se da vse urediti. ZPIZ je velik sistem, ampak v njem delajo ljudje, ki znajo pomagati, če jih znaš vprašati.

Od takrat sem že dvakrat pomagala prijateljici, ko je urejala dodatno zavarovanje in vprašanja glede invalidnine. Vsakič sem imela občutek, da sem malo bolj vešča. Res je, da zna postopek pri ZPIZ-u kdaj vzeti živce, a če ga jemlješ kot korak na poti do zasluženega mirnejšega obdobja v življenju, ga lažje preneseš.