Nekaj časa nazaj sem začel čedalje bolj pogosto opažati, kako tiha je postala moja babica. Nje sem se vedno spomnil kot nekoga, ki je bil vedno precej nasmejan, ter se je zelo rad pogovarjal. Ampak to je kar naenkrat izginilo, saj se je začela prav izogibati kakšnim pogovorom. Če smo lahko prej skupaj sedeli tudi po 5 ur v kosu v njeni dnevni sobi in se pogovarjalo, temu niti približno ni bilo več tako. Ko pa sem se v to malo poglobil, ter sem o tem povprašal tudi svojo družino, pa sem ugotovil, da jo je začel zapuščati sluh, oziroma se je ta drastično poslabšal. Zaradi tega se sploh več ni želela kaj dosti pogovarjati, saj večino pogovora sploh ni slišala, ter ni želela vedno znova spraševati, kaj je nekdo rekel. 

Ko pa sem to slišal, so mi na pamet takoj prišli slušni aparati. Bil sem namreč prepričan, da bi lahko bili ravno slušni aparati tisti, ki bi ji pomagali, ter bi ji povrnili njen stari sluh. Ampak ko sem to idejo predlagal svoji babici, ni želela o tem niti slišati. Zdravniki so jo že tako ali tako strašili, tako da se sploh ni želela odpraviti na kakšen pregled. Ampak ko sem se z njo usedel za malo več časa in ji res razložil, da bi lahko bili slušni aparati tisti, ki bi ji povrnili njeno veselje ob dolgih pogovorih, mi je končno uspelo spremeniti njeno mnenje. 

Tako sva se skupaj odpravila do bližnjega zdravnika za ušesa, kjer so opravili nekaj testov in osnovni pregled, da so videli kakšno je stanje njenega sluha in ušes. Tedaj pa so ji lahko na podlagi tega dali ustrezen slušni aparat, kateri pa ji je res pomagal. Končno se je spet rada pogovarjala, ter smo spet sedeli po več ur v dnevni sobi, ter razglabljali o raznih rečeh.